Lucija, lani si se odločila za odpravo na misijone v Angolo. Delovala si v Lueni. Kako so se tvoja pričakovanja o prostovoljnem delu v Angoli pred odhodom skladala z realnostjo, ko si bila tam?
Že v času razmišljanja o misijonu, sem se pogovarjala s prostovoljci, ki so to delo že opravili. Nekako sem vedela kaj se tam počne, kakšno je delo, kaj naj pričakujem. Vsekakor pa je najbolje doživeti izkušnjo na lastni koži. Moram priznati, da se je večina mojih pričakovanj, želja in stvari, ki sem jih slišala ujemala s tistim, kar sem v resnici počela. Tisto, kar sem si res želela doživeti, se je v Angoli uresničilo.

S kakšnimi predsodki in stereotipi si se soočala?
Predsodkov tako rekoč nisem ravno imela. Iz svoje poklicne smeri sem doživela kakšno pozitivno prijetno presenečenje v razredu pri predšolskih otrocih. Kar nekajkrat so me presenetili s svojo ustvarjalnostjo, hitrostjo in domišljijo. So zmožni narediti več, kot sem mislila na začetku.

Kakšen vpliv ima ta izkušnja na tvoje življenje sedaj?
Vsekakor me je izkušnja kot takšna precej obogatila s pozitivnim pogledom na življenje. Na določene stvari gledam drugače, boljše. Okolje, ljudje, predvsem pa nasmejani in iskreni otroci so tisti, ki so mi dali en pečat, ki ga ne bom pozabila. Spremlja me na vsakem koraku. Velikokrat pa se ob določeni situaciji še bolj zavedam tega, kar nam je dano in nič ni samoumevno, kot se včasih zdi. Zraven prehitrega tempa ter vsakdanjega živžava je prav, da se človek malo ustavi in premisli. Sedaj znam bolje razločevati, kaj je v življenju zares pomembno. Samo hvaležna sem lahko za vse, kar imam. Potrebno je graditi na sebi, da lahko daš še drugim košček sebe, ter na tak način 'preneseš misijon' na ljudi, ki te obkrožajo. Brez Božje pomoči pa ne gre. On je tisti, ki dela čudeže in nas ima neskončno rad.

Lucija Gungl, 2016, Angola