S programom prostovoljstva sem se seznanila na predstavitveni delavnici v okviru Stične mladih 2016 in se prijavila za Angolo.

Prostovoljci smo se spoznavali in pripravljali program v okviru dveh vikendov, prvomajskega izleta, kar nekaj dnevnih srečanj in še več pisnih ter telefonskih korespondenc. S soprostovoljko Tanjo Strgar sva bili dodeljeni misijonski skupnosti sester hčera Marije pomočnice Cacuaco.
Pot sva začeli v Ljubljani, 5. julija 2017 s postankom v Parizu in prispeli v Luando 6. julija v zgodnjih jutranjih urah. Prvi dnevi so bili namenjeni počitku, spoznavanju okolice, pripravi materialov in določanju aktivnosti. Tanja je izvajala didaktične vaje z otroki, ki so nepismeni oziroma bralno ter pismeno zelo šibki, sama pa sem poučevala angleščino. Od ponedeljka do petka dopoldne sem imela dve skupini, dvakrat na teden pa tudi popoldanski termin angleščine. S seboj sva imeli natisnjene in zvezene angleške delovne zvezke namenjene govorcem portugalščine, vsebino sem po potrebi sproti  prilagajala. Ker sem inštruktorica aerobike so sestre videle potencial tudi v tem in tako smo s skupino 10 (včasih celo kakšno več) deklet tri večere na teden telovadile in poskakovale v šolski dvorani misijona.

Od ponedeljka do četrtka smo s sestro Isabel hodili tudi v bližnjo podružnično šolo, kjer smo z otroki različnih starosti vadili pisanje, branje, ustvarjali, plesali, telovadili, peli in se učili angleščino. Sobote so bile namenjene občasni pomoči pri izvajanju katehez, v nedeljo pa smo šle na kakšen krajši izlet. Predzadnji vikend sem doživela tudi dolgo pot v Benguelo, kjer je sestrska skupnost praznovala Festa da Gratidão. Celotna izkušnja je bila čudovita, dnevni red je bil izvedljiv, sestre so srce in duša misijonskih skupnosti, Angola pa je pustila poseben pečat.

Urška Pintar, Angola 2017